Search
  • Simon Purger

V lovu za Rogličem. V iskanju ravnovesja.

Updated: Oct 24, 2020

Priznam. Kolo me je v zadnjih letih povsem "potegnilo not". Odkar sem si za svoj 40. rojstni dan po dolgih letih kupil novo kolo, sem začel nezadržno padati v to mehko brezno kolesarske strasti. Saj ne, da ne igram rad nogometa in košarke, ali pa tudi odbojke, ko je prilika, ampak poganjanje pedal v naravi je užitek prve vrste. Svež zrak, čudoviti razgledi, pomirjujoče rastline (in živali), mir vsepovsod, strmine, ki so izzivi. Točno to. Kolesarjenje mi je pomirjujoč koktejl estetike dinamičnega prostora, intenzivnega gibanja in lovljenja ravnotežja. Kako priti čim hitreje na vrh (in vrhove naravnost obožujem!) in kako uživati v ravno prav adrenalinskem spustu. Na kolesu izcedim svojo slabo voljo in napetost, naužijem se svobode, ki me venomer obkroža v raznovrstnih odtenkih, premeljem kakšen problem, ki ga nosim v sebi. In vedno se vrnem nazaj. Nekoliko spremenjen (včasih popraskan). Potešen. Z novimi močmi, kljub naporom. Z novimi spoznanji, kljub večinoma poznanim cestam in stezam.

Ker imam doma ženo in otroke, si ne morem privoščiti dolgih voženj. Zavedam se, da je moja žena zelo razumevajoča, da lahko toliko kolesarim. Zato grem pa bolj navkreber. Da iztisnem iz sebe v čim krajšem času čim več. Višje so razgledi še lepši. Zato pač nenehno iščem tisto tanko mejo, koliko je še ok. In se potihem sprašujem, ali je res še ok.

Kakor koli, vrvenje in vibracije, ki jih v meni sproža kolesarjenje, so v tem času način mojega bivanja. Sem izrazito gibalno bitje. Pa če plešem, se podim za žogo, kopljem po njivi ali pač - kolesarim. Verjamem, da vsi ljudje potrebujemo gibanje. V kriznih časih še toliko bolj.

Gibanje v naravi ima še druge pozitivne stranske učinke. Zunaj, izven dometa svojega kavča srečam druge ljudi in jih lahko vidim tam, kjer so. Meni pomeni zelo veliko to, da srečujem svoje sedanje in nekdanje učence, pa tudi druge ljudi, s katerimi si delim naravo, ki je moj in naš skupni dom. Srečanja so zame najlepši del življenja, tudi ob in na kolesu.

Priznam. Navijam za Primoža Rogliča. Ne samo zato, ker je pač tako izjemen kolesar in še prej človek. Tudi zato, ker mi kaže, kaj je možno, če se potrudiš in vztrajaš. Seveda ob določenih predispozicijah in talentih, prav gotovo. A vsi imamo določene talente. In vsi lahko naredimo še korak naprej, še korak dlje: v vztrajnosti, potrpežljivosti, odpovedi lastni komodnosti, v ustvarjalnosti in iskanju svoje prave identitete. Pogum in hop v naravo!


Foto: Damjan Janša

301 views0 comments

Recent Posts

See All
 

Subscribe Form

©2020 by zgodovinar. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now