Oglašam se po dolgem času. Poletje je bilo dolgo in prijetno, počitnice so bile razgibane in so mi zelo dobro dele. Začetek novega šolskega leta pa je bil zelo intenziven, z mnogimi obveznostmi v šoli, začenši s čudovito šolsko ekskurzijo v Rim.
Letošnje poletje me je večkrat pretreslo s težkimi novicami. Najprej se je v začetku julija pri delu smrtno ponesrečil moj bivši učenec Marko Malovrh iz Mačkovega grabna. Pred enajstimi leti je bil eden mojih prvih učencev v Polhovem Gradcu. Čez nekaj tednov se je z motorjem smrtno ponesrečil 16-letni Mohor Košir iz Suhega Dola. Njegova zgodnja smrt je spet šokirala naše kraje, saj je bil zelo priljubljen in družaben fant. V avgustu zopet pogreb, tokrat v Črnem vrhu: po hudi bolezni je umrl oče mojega učenca Luka iz Zaloga, Marjan Skopec. In žal se ni končalo s tem, saj je sredi septembra svoje življenje presenetljivo končal 19-letni Klemen Škof z Butajnove, zlati maturant letošnjega poletja. Brez slovesa, nenadno in dokončno.
Predme prihajajo njihove podobe, kot tudi podobe ostalih treh pokojnih učencev, ki sem jih v zadnjih 12 letih učil tu v Polhovem Gradcu: Tilna Umeka iz Šentjošta, Primoža Trobca iz Črnega vrha, Neje Bizjan iz Polhovega Gradca. Vsaka smrt ima svojo pretresljivo zgodbo, ker vsi želimo čim dlje živeti in ker tisti, ki se poslovi, za sabo pusti žalujoče bližnje, ki se morajo sprijazniti s praznino, ki jo povzroči smrt. Še toliko bolj je žalostna smrt mladega človeka, ki je komaj začel na polno živeti in ki bi v svojem življenju lahko še marsikaj dosegel. Razumljivo je, da se nam pojavljajo vprašanja, zakaj se je to moralo zgoditi in kaj je smisel življenja ter smrti - sploh take: prezgodnje in nerazložljive. Mogoče pa ob teh odhodih še toliko bolj razumemo, kaj je v življenju res pomembno. To so naši odnosi - z družinskimi člani, s prijatelji, z bližnjimi. Dosti bolj pomembno je biti kot imeti. Biti hvaležen za življenje. Občudovati lepoto narave in ljudi. Izkoristiti priložnosti za rast in zorenje.
Smrt je hkrati nekaj zelo intimno človeškega in naravnega, k čemer se premika vsak, ki se rodi, in nekaj skrivnostno tujega, ker si je v bistvu ne želimo in se je večinoma bojimo. Misli na smrt se izogibamo, saj se težko soočamo z vprašanjem lastnega obstoja, vznemirja nas dokončnost odhoda iz poznanega in predvidljivega sveta v prostranstvo skrivnosti, nad čimer nimamo nobenega nadzora ali pregleda. Moderni človek pa tako rad preračunava, nadzoruje, meri in drži v svojih rokah. Smrt se razumu upira, ker se s smrtjo človek izroča nečemu nepoznanemu in kar ne poznamo, tega se bojimo in to težko sprejmemo.
Mislim, da bi se o smrti morali več pogovarjati in jo sprejemati kot sestavni del življenja. Se nanjo tudi po malem pripravljati skozi celo življenje. Ker res ne veš, kdaj odideš.
Mladim, ki iščejo svojo pot skozi džunglo življenja in jim je večkrat težko in hudo, pa bi položil na srce: Ne bojte se izraziti sebe. Ne bojte se spregovoriti o svojih stiskah in težavah. Prav gotovo so okoli vas ljudje, ki jim je mar za vas in vam lahko pomagajo, vas slišijo, vam prisluhnejo. Če deliš svojo bolečino z drugim, se zmanjša in breme postane lažje. Težava postane znosnejša in slej ko prej se najde rešitev. Nasloni se na tistega, ki ti je blizu, ki mu lahko zaupaš. Vzemi si čas zase, za tisto, kar te napolnjuje z mirom in veseljem, kar ti daje moč za življenje. Ne zapiraj se vase, da te ne posrka vrtinec obupa.
Mene tolaži vera. Verjamem v čudeže, v dotike božjega. Verjamem, da se lahko zgodijo na videz nemogoče stvari. Verjamem, da je upanje v življenje najmočnejše in da nas žene naprej to, da zaupamo, da ima življenje smisel in da je smisel v tem, da se razvijamo predvsem na ravni srca, na duhovni ravni, da si pomagamo, se spodbujamo, spoštujemo in skušamo razumeti drug drugega.
Črpajmo iz globin srca in duhovnega izročila. Rešilo nas bo predvsem zaupanje. Zaupanje v bližnjega. Zaupanje v prihodnost. Zaupanje v Nekaj - Nekoga, ki je nad nami. Zaupanje v to, da ima tudi smrt smisel, čeprav ga večkrat ne vidim jasno.
