Historia magistra vitae?
Morda se je mnogim Evropejcem in tudi nam Slovencem zdelo, da je mir na naši napredni, s človekovimi pravicami razsvetljeni celini, samoumevna stvar. Na krut način smo z ruskim napadom na Ukrajino dobili lekcijo, da mir še zdaleč ni samoumeven. Pravzaprav se je z novo evropsko vojno le grozeče jasno razkrilo vedno prisotno vprašanje, kaj sploh mir je in kaj je njegov temelj. Kaj so vrednote, na katerih gradimo naše države in odnose.
Pa pojdimo po vrsti. Hitro se je ob ruskih idejah o njihovem življenjskem prostoru, o pravici do nadzora okoliških držav in njihovi agresiji pojavila vzporednica z dejanji nemškega vodje Adolfa Hitlerja pred več kot 80 leti. Tudi on je bil sveto prepričan, da vodi pravično »osvobodilno vojno«, ki bo zaščitila nemški narod in ga osvobodila izpod jarma krivičnih zatiralcev. Besede, ki zvenijo zelo podobno retoriki ruskega predsednika Putina. Besedi, ki označujeta idejno izhodišče obeh omenjenih voditeljev, sta nacionalizem in imperializem. Nacionalizem, ki svoj narod poveličuje nad drugimi (ali v imenu njega celo ukinja drug narod, za kar se očitno zavzema Putin, ko Ukrajincem odreka pravico do lastne identitete), in imperializem, ki širi prostor vpliva tega naroda, najsibo politično ali vojaško. Druga značilnost nacistične Nemčije in Putinove Rusije je zelo avtokratski način vodenja države. Hitler je ob prihodu na oblast Nemčijo hitro popeljal na pot totalitarizma, kjer je država dovoljevala le eno – »pravo« stanko (nacistično) in demokracija je šla na smetišče v imenu »pravičnih« idej arijskih nadljudi. Vzpon Putina v Rusiji je pokazal podobne tendence: moja vizija države in naroda je »prava«, kdor misli drugače, naj se mi čim prej umakne s poti. Kaj se dogaja z opozicijo v Rusiji, vidimo že vrsto let: kazni, zapori, umori po naročilu.
Upam si trditi, da so kombinacija nacionalizma, imperializma in avtokratskega načina vladanja dober pokazatelj, da je mir kmalu ogrožen, da je mir pravzaprav že talec skrajnih idej, ki jim »kri in smodnik ne smrdita«. Namreč stvar je očitna: ljudje smo različnih narodnosti, različnih političnih prepričanj in različnih kultur. Kjer začne potrjevanje določene identitete temeljiti na izključevanju drugačnih, tam ne more biti sožitja. Moč argumenta (demokracija) zamenja argument moči (avtokracija). Pogovor in iskanje kompromisov zamenjajo pesti in topovske cevi.
Tolaži me dejstvo, da je večina evropskih držav stopila skupaj, in jasno rekla ne agresiji in vojnemu uničevanju. Za (zahodno) Evropo, ki je v svoj temeljni kamen po obeh svetovnih vojnah napisala »mir in sodelovanje«, pa tudi za ves civiliziran svet, je ruski način reševanja sporov popolnoma nesprejemljiv. Strinjam se s komentatorji, ki Putinov strah pred zvezo NATO in zahodnimi silami prevajajo v »njegov strah pred demokracijo.« Čeprav seveda ZDA in zahodne sile še zdaleč niso brezmadežne, to nikakor ne more opravičiti Putinovih dejanj uničenja in nasilja nad cilivisti in sosednjo suvereno državo.
In če je vojna s svojimi grozljivimi posledicami danes tako očitno pred našimi očmi, kje so obeti miru? Mir se vzpostavi s pravičnostjo, pravičnost pa ob upoštevanju različnih potreb in interesov. Sprijaznimo se: dokler so med nami (in tu mislim vse človeštvo) lačni, revni in zatirani, pravega miru ne more biti. Pravi mir črpa iz dejstva, da smo vsi ljudje bratje in da bi vsak moral živeti dostojno življenje. Pravi mir črpa iz zavedanja, da mi je življenje podarjeno v meni ustrezni obliki, in da je v enakovredni obliki podarjeno tudi vsem ostalim. Pravi mir zajema iz zakladnice modrosti, ki pravi, da je ljubiti bližnjega moja dolžnost, ne glede na to, ali drugi to (že) razume. Mir je proces, ki se nikoli ne konča, ker se odvija v boju med dobrim in zlim, položenim v zibelko človeškega od njegovega nastanka.
Se lahko iz zgodovine kaj naučimo? Lahko se. Moramo se, če hočemo preživeti.