Tako kot me je od vedno navduševalo gibanje in šport, me je, od kar pomnim zase, navduševala beseda. Pripoved, zgodba, pesem, knjiga. Rad berem knjige in vstopam v nove svetove. Rad prisluhnem dobri zgodbi. Blizu mi je tudi izražanje sebe preko zapisane besede. Še dobro se spomnim prve pesmi, ki sem jo napisal pri šestih letih, v mali šoli. V srednji šoli sem eksperimentiral z besedami, pisal pesmi svojim skritim in odkritim simpatijam. Poizkusil sem celo uglasbiti svojo prvo pesem, napisal pesem v angleščini in v stari grščini. V času študija, ko sem bolj intenzivno iskal svojo identiteto in poslanstvo, me je reševala tudi poezija. Predvsem to, da sem zapisal, kar mi je prešinjalo možgane in mi pospeševalo srčni utrip. Našel sem se v svobodnem verzu in bolj osebno izpovednem žanru. Beseda pa ni zgolj orodje izražanja, ampak nosi tudi močan duhovni naboj. Posebno mesto v mojem življenju ima Sveto pismo. Premišljevanje teh navdihnjenih besed mi daje notranji mir in moč. Čas, ki ga vsake toliko prebijem v tišini ob meditaciji božje besede, je zame dragoceno darilo. V letih, ko sem bil bogoslovec, je nastalo na desetine pesmi. Pisal sem jih na različne načine, eno sem zapisal na ovitek čokolade. Pisal sem jih tudi med kakšnim bolj dolgočasnim predavanjem. In takrat, na začetku te poti, sem neke posebne noči po pogovoru s prijateljem raperjem Jose-om in molitvi v kapeli napisal svoj prvi rap. Rap o Jezusu, ki me je od vedno navdihoval. Ker je bil precej dolg, sem potreboval kar precej časa, da sem se ga naučil na pamet. Rapal pa sem mladim ob različnih priložnostih in odzivi so bili zelo dobri. Moji učenci so mi večkrat rekli, naj napišem še kaj zanje. Ne vem točno zakaj, ampak malo me je bilo strah. Vedel sem, s kakšnim silovitim navdihom je nastal prvi rap in zdelo se mi je težko, da bi lahko napisal kaj podobnega. No, v tem koronskem času pa se je ob kulturnem prazniku utrnila ideja. In navdih je dobil svoje besede.